70 let Dijaškega doma Ajdovščina

70 LET DIJAŠKEGA DOMA SREDNJE ŠOLE VENO PILON AJDOVŠČINA

Pisalo se je leto 1946, ko so januarja v prostorih bivše barvarnice preje odprli dijaški dom, v katerem je bilo v dveh manjših in dveh večjih spalnicah nastanjenih 75 gojencev, predvsem učencev nižje gimnazije. Že od začetka so se srečevali s kadrovskimi in prostorskimi težavami. Stavba je bila nujno potrebna obnove, v njej je bila le ena učilnica, ki je hkrati služila za jedilnico. Podgane in miši so uničevale zaloge hrane, namesto drvarnice so uporabili dvorišče. Kljub pomanjkanju primernih prostorov so bili gojenci dejavni v različnih krožkih (šahovski krožek, športno društvo, dramska skupina, tamburaški zbor).Primanjkovalo je tudi vzgojiteljev, zato so gojence ob večerih nadzorovali nekateri učitelji.

Življenje in delo v domu je urejal domski red. Gojenci so lahko dom zapuščali z dovolilnicami, ki so jim jih izdajali vzgojitelji. Vstajali so ob 7.00, spat pa hodili med 21.00 in 22.00. Učna ura je bila za vse obvezna. Prost izhod so imeli med 19.00 in 20.00, ko so čistili učilnico, ki je bila hkrati tudi jedilnica. Dolžni so bili skrbeti za red in čistočo. Skupaj so pripravljali kurjavo in čistili prostore – ribali so pod v sobah in jedilnici in po potrebi pomagali v kuhinji. Včasih so lahko obiskali večerne filmske predstave.

Število gojencev se je tekom let spreminjalo, odvisno je bilo od tega, kateri program je izvajala srednja šola. Z ukinitvijo srednje ekonomske šole je prej pretesen dom ob Goriški cesti postal prevelik, zato se je preselil v prostore na Idrijski cesti, kjer je bil tudi vrtec. Obe ustanovi sta se združili v eno, ki je nosila ime Otroški vrtec. Število dijakov je še naprej padalo, bilo jih je 20 do 25, obstoj doma je postajal vprašljiv. Čez dan so ga delno zapolnili šolski otroci, ki so se tam učilo, zvečer pa odhajali domov.

Rešitev za dijaški dom je prinesla ustanovitev poklicne gradbene šole. Dijaki so večinoma prihajali iz Bosne in Hercegovine, naenkrat je zmanjkalo prostora, zato so dekleta, ki so obiskovala gimnazijo, zopet preselili v star dijaški dom ob Goriški cesti. Za dijake novega oddelka živilskega programa je dijaški dom zanje uredil prostore v opuščenem mlinu. Tri lokacije dijaškega doma so oteževale delo vzgojiteljev, poslabšala se je tudi disciplina gojencev. Za del učencev gradbeništva je poskrbela tovarna Salonit Anhovo, tako da je zanje postavila barako, dijaški dom pa je dal vzgojitelja.

V začetku osemdesetih je bil dijaški dom še vedno enota vrtca. Leta 1981 je bil na današnji lokaciji dograjen nov dijaški dom, ki se je z novim letom 1982 združil s srednjo šolo v enotno organizacijo in tako je še danes.

V dijaškem domu v tem šolskem letu biva 164 gojencev, večina obiskuje program Predšolska vzgoja, nekaj je gimnazijk. Spet so se nam pridružili tudi najmlajši otroci vrtca Ajdovščina, kar dokazuje, da se zgodovina res ponavlja. Notranjost stavbe je bila v zadnjih letih temeljito prenovljena – obnovljeni so bili sanitarni prostori, sobe, avla, jedilnica, kuhinja in dograjen vrtec. Prostori so postali svetlejši in prijaznejši do uporabnikov. Vzdušja in dobrega počutja pa ne naredi stavba in prostori v njej, ampak ljudje, ki v njej bivajo in odnosi, ki se spletejo med njimi. Vzgojitelji in ostalo osebje doma se moramo truditi, da dijakom olajšamo ločitev od doma in naredimo okolje, v katerem bivajo, čim bolj prijetno in domače. Ker pa je dijakov veliko in so v občutljivem obdobju odraščanja, ne gre brez postavljanja omejitev in določanja meja. Le tako lahko zagotavljamo varnost dijakov in jih usmerjamo na samostojno pot.

Če se bomo kot vzgojitelji še naprej z vsem srcem posvečali dijakom, jih sprejemali, gradili medsebojne odnose in v njih vlagali svoje srce, čustva in ljubezen, se tudi za obstoj dijaškega doma v prihodnosti ni bati.

Alenka Nagode, vzgojiteljica v dijaškem domu

Deli
Share on FacebookShare on Google+Pin on PinterestEmail this to someoneShare on LinkedInTweet about this on TwitterPrint this page